Sesalci > sodoprsti kopitarji > svinje > divji prašič

Divji prašič sodi med sodoprste kopitarje ali parkljarje, kamor sodijo vsi predstavniki lovnih vrst parkljarjev, ter v družino svinj, za katero je značilna ščetinasta poraščenost in rilec, ki je visoko razvit organ za lažje iskanje hrane.

Habitat

Večinoma gozd. Preferenca do mešanih, raznovrstnih in prehransko bogatih sestojev z globokimi, humoznimi tlemi. Tudi močvirnati in poplavni predeli.

Prehrana

Vsejed. Pretežno rastlinska hrana (drevesni plodovi, jagodičje, kmetijski pridelki, korenike in gomolji, trave in zelišča, gobe, itd.). Od živalske nevretenčarji, ptice, mladiči vretenčarjev, ribe, školjke, mrhovina.

Značilnosti in vedenje

V sociološkem pomenu so družabna vrsta, kar pomeni, da se združujejo v trope, vodi jih najstarejša in najbolj izkušena žival. Imajo izjemno dober voh. Čez dan se raje zadržujejo v gosti vegetaciji, ko pade mrak pa se odpravijo v gozd ali na njive po hrano in se z jutrom vrnejo v goščave. Njegova največja naravna sovražnika sta volk in ris.

Sobivanje s človekom

Monokulturni gozdovi (zlasti iglasti) so za prašiča prehransko preskromni, zato si hrano poišče zunaj gozda, zlasti na njivah, kjer povzroči ogromno škode. Ob ustreznih pogojih se lahko dobro privadi na življenje v urbanih habitatih. Naselil se je v okolici in tudi v samih središčih nekaterih večjih evropskih mest (npr. Barcelona, Berlin,…), kamor ga privabljajo predvsem antropogeni viri hrane.

Prisotnost divjega prašiča povzroča trke z vozili, škodo v kmetijstvu, zasebnih in javnih vrtovih ter parkih, vrtnarstvu, sadjarstvu in vinogradništvu. Divji prašič lahko igra pomembno epidemiološko vlogo pri širjenju bolezni.

Pri nas poročajo o konfliktih z divjimi prašiči npr. v mestnem gozdu Panovec pri Novi Gorici.